»Nisem lačen! Ne bom jedel! Ni mi dobro!«

Verjetno se je skoraj vsak od staršev že kdaj znašel v podobnem položaju. In se ob tem vprašal, kaj lahko stori, da bi njegov otrok tisto, kar je dobil na krožnik, pojedel »lepo v miru in pridno, brez ugovorov, zmrdovanja in komentarjev«. Res pa starši ob tem pogosto pozabljamo, da znamo tudi mi – karseda zreli in odgovorni odrasli – biti precej izbirčni in pogosto komentiramo hrano, ki jo dobimo na krožnik.

Doma ali v lokalu, na kosilu pri sosedih ali pri starih starših. Skoraj povsod, kjer nam kaj prinesejo na krožnik, imamo o hrani kaj za povedati. Na glas ali bolj po tiho komentiramo, kako je jed pripravljena, kakšnega okusa je, ali je bilo meso dovolj sveže, je bilo sočno ali hrustljavo pripravljeno, zanima nas, ali so sestavine iz bližnje trgovine, ekološke tržnice ali domačega vrta … Ne gre drugače: o hrani, ki jo dobimo pod nos, imamo svoje mnenje. Otroci pa tudi.

Priznana nemška strokovnjaka, psihologinja Annette Kast-Zahn in pediater Hartmut Morgenroth v knjigi Vsak otrok se lahko nauči jesti pišeta, da je treba pri prehranjevanju upoštevati tudi glas otroka. Najprej in predvsem, ko gre za količino zaužite hrane.

Ko otrok reče ali pokaže, da ima dovolj, ga ne silimo s prošnjami »samo še eno žlico«, zastarelimi igricami »zlate ptičke« in podobnimi prikritimi načini siljenja s hrano. S tem bodo otroci izgubili dragoceni občutek za pravo mero. Starši otroku s tem sporočamo: »Ne znaš se sam odločiti, koliko hrane je dobro zate, zato bom o tem raje odločal jaz.«

Pri jedi se je dobro zavedati, da otroci – prav tako kot odrasli – nimajo vsak dan enakega apetita. Včasih pojedo več, včasih manj. So dnevi, ko so se v vrtcu »napokali« testenin in bodo manj navdušeni nad vašim super zdravim obrokom. Sploh če se boste odločili, da boste prav tistega dne skuhali nekaj čisto novega iz sestavin, ki otroku ne dišijo najbolj.

Otroci bi najraje jedli enolično in preprosto hrano. Pri prehranjevanju in še posebej pri uvajanju nove vrste hrane je zato potrebnega veliko obojestranskega zaupanja in potrpljenja. Novo vrsto hrane je otrokom včasih treba ponuditi tudi desetkrat, preden jo sploh pokusijo. Najprej jo bodo samo povohali, potem kritično preverili barvo in teksturo, nato radovedno opazovali, kako jeste vi.

Potrpljenje, torej. Tega mnenja so tudi nutricionisti, ki opozarjajo, da otroci doživljajo nove okuse s svojimi občutljivimi brbončicami mnogo bolj izrazito kot odrasli in so tudi zato tako zelo nezaupljivi do novih okusov.

Vsekakor je to, da otroku ponujate raznoliko in zdravo hrano, ena najboljših popotnic za prihodnost. Zdrava prehrana je pač eden od temeljev za otrokovo zdravje – zdaj in kasneje, ko bo odrasel.

Z ustreznimi prehranjevalnimi navadami mu lahko postavite temelje trdnega zdravja in večje odpornosti za celo življenje. Tako bo otrok manj podvržen čezmerni telesni teži, bolj zdravi pa bodo tudi njegovi zobje.

Saj poznamo tisto: samo če bo otrok vse »pridno« in »lepo« pojedel, lahko za nagrado dobi nekaj sladkega. Kast-Zahnova in Morgenroth pa opisujeta izsledke zanimive raziskave, ki so jo opravili med predšolskimi otroki. Razdelili so jih v dve skupini: v prvi so otroci dobili nagrado, če so pokusili neko novo jed, v drugi pa ne.

Pokazalo se je, da nagrajeni otroci niso pogosteje pokusili nove jedi: nasprotno, sploh je niso hoteli. Nagrada jih ni motivirala, temveč jim je priskutila novo jed.

Zakaj? Nagrajevanje s posladkom pomeni pritisk, z njim pa dosežemo ravno nasprotno od tega, kar smo hoteli. Posladek zato lahko otroku privoščimo v vsakem primeru. Čokolade mu, če upoštevate uravnoteženo prehrano, tako ali tako ne boste ponudili v neomejenih količinah.

Sicer pa je za sladico lahko tudi sadje, ni nujno, da vedno ponujate piškote. In če se vaš otrok zmrduje nad korenčkom, lahko kljub temu dobi kos melone, kajne?

Ne bodite pozorni samo na to, kaj poje vaš otrok in koliko, temveč predvsem na to, ali je sicer živahen, čil in zdrav. Zavrnitve hrane ne jemljite osebno. Niste kuhali le za otroka, temveč tudi zase.

Vsekakor pa otroka vedno povabite k mizi. Tudi takrat, ko veste, da ni lačen in ne bo jedel. Lahko mu rečete preprosto: »Saj ti ni treba jesti, lahko nam samo delaš družbo.«

Hrane ne vsiljujte, samo tako se miza ne bo spremenila v bojno polje. S pritiskom boste otroka spravljali v nepotrebno stisko. Tako boste prijaznejši tudi do sebe, saj vaša dobra volja ne bo odvisna o tega, koliko hrane zaužijejo vaši družinski člani.

Je že res, da se za mizo zberemo tudi zato, da se nahranimo. Še bolje pa je, če obrok postane družabni dogodek. Ob jedi lahko tudi sproščeno poklepetate, delite izkušnje in prisluhnete drug drugemu.